Do pojava zajedalca Varroa jacobsoni pri čebelah je bilo čebelarjenje prava sprostitev in užitek. 

Varroa (v velikosti uši) je iz Indije prenešena po svetu na indijski čebeli, z namenom izboljšanja domačih vrst. Podobno kot je afriška čebela prenešena v Argentino, kjer se je križala z divjo, kar je povzročilo nastanek nove vrste, ki s svojo napadalnostjo ogroža ljudi in živali.

EDINA VEČJA CELINA BREZ VARROE JE BILA SAMO AVSTRALIJA, KAMOR JE VARROA VDRLA V LETU 2022.

BREZ UKREPANJA ČEBELARJEV BI DOMAČE ČEBELE NA NAŠEM PLANETU ŽE IZUMRLE, KAR JE SVOJSTVEN PARADOKS.

Divja čebela preživi z naravnim rojenjem, ker roj na čebelah s seboj odnese relativno malo varroj, saj je ta večinoma v čebelji zalegi.

Čebelarji so v evropskem prostoru ukrepali različno. Nekateri samo z izrezovanjem  trotovine in uporabo naravnih zatiralcev, kar je razredčena oksalna – mravljična in mlečna kislina ter drugimi naravni preparati, ki ob pravilnem doziranju ne puščajo sledov v čebeljem panju. Večina čebelarjev pa se je usmerila v uporabo kemičnih sredstev, ki so jih na trg poslale korporacije in črni trg, t.i. ¨zdravila¨ z vsebnostjo kumafosa in drugih kemičnih spojin.

¨¨ZDRAVILA¨¨ se v čebelarstvu uporabljajo več desetletji in so zelo učinkovita pri ubijanju Varoe destraktor. Stranski učinek ob nepravilni uporabi teh kemičnih snovi pa je vezava na vosek v čebeljem panju, propolis in med.

Z nekontrolirano predelavo in prodajo voska ter satnic je bil več ali manj sporen vosek, pri vseh čebelarjih v Evropi, tudi tistih, ki nikoli niso uporabili ¨¨zdravil¨¨.

V našem čebelarstvu smo kljub velikim izgubam čebeljih družin vstrajali na ekološkem čebelarstvu, tj izrezovanjem trotovine in uporabo 15% mlečne kisline. Od leta 2014, ko smo povečali število čebeljih družin, varojo zatiramo le z apitehničnimi ukrepi:

– šok terapija s 60% mravljično kislino,

– po potrebi tretiranje z oksalno in mlečno kislino,

– izrez pokrite trotovske in prve čebelje zalege,

– po 21. juniju omejitev zaleganja matice in termična obdelava družin.

Čebelje družine s sladkorjem ne hranimo, kar je po pravilih biodinamike prepovedano. Razlog za to ni samo, da lahko čebele tak sladkor pomešajo z medom, v prehrani čebel sladkor ne more nadomestiti medu. Kristalni sladkor kot nadomestek v prehrani čebel bi morali prepovedati, zaradi pretirane in nepotrebne kemične predelave rjavega sladkorja v kristalni. Ekološko osveščeni uporabljajo v prehrani le surov – rjav sladkor.

Po zadnji paši, običajno kostanjevi, čebelam v medišču puščamo večino medu. Polne sate medu hranimo v hladilniku in po potrebi dodamo čebelji družini.

Čebelarimo po zahtevah in metodah ekološke pridelave, predpisanih v standardih Demeter, ki so še strožji od predpisov ekološke pridelave.